NagiB, mednarodni festival sodobnega plesa

Juha iz kamna

Nekoč pred davnimi časi se je vojak vračal z vojne. Na svoji poti skozi gozd je naletel na kočo. Lačen je in utrujen, zato potrka na vrata. Stara ženička, ki je tam živela, ga sprejme, vendar ko jo vojak prosi za nekaj za pod zob, mu ženska odvrne, da je hiša prazna. Vojna divja že mnogo let in ženska noče več trpeti vojakov, ki prihajajo v hišo in ji ukradejo tisto pičlo zalogo hrane, ki je na razpolago. Zato laže. Vojak pa ji predlaga kupčijo. Če mu priskrbi kamen, nekaj vode in velik lonec, bo za oba pripravil 'juho iz kamna'. Ženska mu iz radovednosti prinese zahtevane tri reči. Vojak pristavi lonec na ogenj, položi žebelj na dno in ga zalije z vodo. Nekaj časa molčita, vendar ko voda zavre, vojak mimogrede omeni, da bo juha veliko bolj okusna, če bi vanjo lahko dodal nekaj moke. Ženska je radovedna, zato mu prinese pest moke. Vojak nato prosi za jajce. In nekaj čebule. In za korenje. In za malo posušenega mesa. Ženska mu vse brez oklevanja prinese. Zelo okusna in bogata juha je kmalu nared. Kljub zbeganosti gostiteljice vzame vojak v roke žlico, pobere žebelj iz mesne juhe, ga vrže skozi okno in ženski ponudi krožnik okusne juhe. Skupaj pojesta cel lonec.

Iz te zgodbe lahko razberemo številne zanimive in večplastne pomene. Zato sem se odločil, da jo uporabim kot izhodišče za delo v drugem tednu rezidence. Zgodba namreč sledi / odgovarja metafori »intuicija na pladnju«, na podlagi katere bo svoje delo v prvem tednu zastavil Robert Steijn. Ta ponuja obrnjeno sliko izobilja in nas vabi, da na ustvarjalnost pogledamo z nasprotne perspektive pomanjkanja – pomanjkanja odnosov, priložnosti in možnosti. V tem smislu zgodba o 'juhi iz kamna' razkriva produkcijo nečesa iz »ničesar«, in sicer do stopnje, kjer je RESNIČNI nič vedno več kot namišljen nič popolne praznine. Le našo percepcijo moramo izostriti in preusmeriti, da bi opazili »neznatno možnost« in jo sprejeli kot priložnost. Nadalje lahko iz zgodbe razberemo, da je sam problem ustvarjalnosti bistveno povezan s preživetjem, z nujo, da se odzovemo na težke, celo ekstremne okoliščine in se domislimo rešitve.

Zanima me dramaturgija umetniškega procesa, ki temelji na omejitvah, preprekah, iz katerih vznika potencialnost. Na delo udeležencev delavnice torej želim pogledati s te perspektive: kaj je tisto, kar jih v njihovi ustvarjalnosti oziroma izvedbi omejuje? Kaj jim povzroča preglavice – v okviru parametrov rezidence, v okviru njihove prakse oziroma njihove vloge umetnikov znotraj danega družbenega konteksta, v okviru obstoječih produkcijskih pogojev, itd. … Udeležencem bom predlagal, da pričnemo proces prav na podlagi teh preglavic. Vprašali se bomo, kako lahko neuspehe, frustracije in nezmožnosti vključimo v samo delo, raje kot da jih jemljemo kot ovire pri delu, in nenazadnje, kakšna bi bila dramaturgija brez krivde in brez preglavic.

Igor Dobričić je študiral dramaturgijo na Akademiji za dramske umetnosti v Beogradu, kjer je kot dramaturg tudi sodeloval z mednarodnim gledaliških festivalom Bitef. Leta 1995 je pričel sodelovati z mlado eksperimentalno uprizoritveno skupino, s katero je v štirih letih delovanja ustvaril manjši opus performansov. Prav to delo z najstniki je bilo posebej pomembno za njegovo nadaljnjo pot. Evropska kulturna fundacija mu je ponudila mesto koordinatorja umetniškega programa, zato se je preselil na Nizozemsko. Istočasno je bil sprejet na podiplomski študij na DasArts (De Amsterdamse School/Advanced Research in Theatre and Dance Studies). Med letoma 2005 in 2008 je kuriral in koordiniral projektno platformo ECF-a ALMOSTREAL (www.almostreal.org) ter nadaljeval s sodelovanjem s številnimi koreografi in ustvarjalci (Nicole Beutler, Keren Levi, Nora Heillman, Diego Gil, Katrina Brown, Martin Nachbar). Od leta 2005 predava dramaturgijo in razvoj uprizoritvenega koncepta študentom koreografije na SNDO – School for New Dance Development. Med januarjem 2009 in septembrom 2010 je bil v okviru skupine Art Practice and Research raziskovalec na School of the Arts v Amsterdamu. Od maja 2011 dela kot dramaturg v gledališču Hetveem v Amsterdamu.

Intuicija na pladnju

Ali je H&M majica vredna več, če vemo, kdo si je zamislil njen dizajn, oziroma če nam njen izdelovalec razkrije, kaj ga je k temu dizajnu spodbudilo? In ali je prav tako pomembno, da izvemo, kdo jo je pravzaprav izdelal in pod kakšnimi pogoji? Po mojem mnenju lahko vsi ti podatki pripomorejo k temu, da ta majica pridobi na vrednosti. Mislim, da bi morali v času, ko nas produkti zapeljujejo že s svojim zunanjim videzom, z nagrado, ki jo prinašajo, oziroma z možnostjo, da si povišamo status, če so dovolj dragi, proces same produkcije še bolj ozavestiti. Prav tako lahko seznanjenost s produkcijskim procesom poglobi naše razumevanje tega, kar vidimo na koncu: torej predstave. Koliko pravzaprav vemo o tem, kako se predstava dela, in v kakšni meri se naše branje predstave spremeni, če vemo, kaj je hotela doseči in iz kakšnih želja ali idej je vzniknila.

V prvem tednu rezidence bom pet povabljenih umetnikov pozval, da predstavijo svoje prve korake pri nastajanju predstave. Ali imajo jasno idejo o tem, kar želijo sporočiti, ali le nedoločen občutek? Kako se bodo lotili prevajanja svojih namer in idej v konkretne akcije? Ali premišljujejo o vlogi občinstva že v prvem tednu ali se najprej ukvarjajo s tem, kaj želijo sporočiti? Proces bi lahko primerjali z dogajanjem v kuhinji, kjer preletimo še nenapisan recept in pogledamo, kakšna ustvarjalnost je ponujena na pladnju. Imeli bomo priložnost, da vidimo, kako razlike v pripravah na projekt in različni načini produkcije in selekcije materiala privedejo do različnih predstav.

V tem procesu bom zavzel vlogo posrednika med petimi umetniki, kot tudi med umetniki in občinstvom. Poskušal bom delovati iz intuitivne pozicije brez predpripravljenih idej ali konceptov. Kar je pomembno, je dejansko srečanje, z vsemi vprašanji, ki se porajajo v kuhinji produkcijskega procesa, kjer se udeleženci ne poznajo.

Na diskusijskem zajtrku v sredo, 31. avgusta, se bomo pogovarjali o pomenu koreografa znotraj mehanike trga. Kot izhodišče si bomo dan poprej ogledali dokumentarni film z naslovom Jack Smith and the Destruction of Atlantis, ki ga je posnela Mary Jordan, pripoveduje pa zgodbo o legendarnem newyorškem performerju in filmskem režiserju, ki ni želel postati del trga.

Robert Steijn je performer in koreograf. S performerjem Fransom Poelstrom je ustanovil uprizoritveno enoto united sorry, ki deluje na Dunaju in v Amsterdamu. United sorry v svojem delu prepleta gledališče, ples, glasbo in performans, svoja dela pa prikazuje v gledališčih, galerijah in na javnih prostorih. Robert sodeluje tudi z drugimi koreografi, kot so Latifa Labiissi, Anne Teresa de Keersemaeker, Milli Bitterli, George Blaschke in Maria Hassabi. Svoj ples opisuje kot ples jelena, njegovo delo pa pogosto niha med napačnim in mističnim. Njegov naslednji projekt s Fransom Poelstrom bo celoletna serija gledaliških dogodkov o dunajskih drevesih, ki bo potekala pod naslovom Zeleni pogovori. Njun zadnji projekt Izgubljen v vesolju bo prikazan v Mariboru.

Po mojem mnenju je mogoče ustvariti prostor, ki ne bo le prostor za piljenje materiala, ampak kjer bom lahko z drugimi delil svoje obsesivne interese in fascinacije.

Čas, ki ga bom preživel v Mariboru, bi rad posvetil premisleku o tem, ali lahko sam ustvarjalni proces razumemo kot umetniško delo. V ta namen bom odprl vrata studia vsakomur, ki bi si želel proces ogledati in v njem sodelovati.

Obiskovalci se bodo lahko naučili igrati na klavir brez dotikanja tipk ali pa besedil in pesmi v obratnem vrstnem redu preko odličnega posnetka z Youtuba, ki bazira na aerobičnem ogrevanju v stilu osemdesetih.

Nastalega materiala, njegovih lastnosti in njegovega nadaljnjega razvoja se bom lotil znotraj tega okvira. Zanimivo se mi zdi prav dejstvo, da je v naši kulturi proces razumljen kot sekundaren, čeprav se paradoksalno odvija kot prvi.

Michele Rizzo je pred kratkim diplomiral iz koreografije na SNDO - School for New Dance Development v Amsterdamu. Tekom zadnjih treh let je svoja dela predstavil na številnih evropskih prizoriščih. Njegov zadnji solo projekt 7. solo je nedavno prejel nagrado na amsterdamskem festivalu ITs, predstavljen pa je bil tudi v okviru plesnega programa Beneškega bienala. Kot plesalec in performer je sodeloval s koreografi kot so Joao Evangelista, Pere Faura, Deborah Hay, Ann Liv Young, in z drugimi.

Moj cilj bo raziskati probleme in mehanizme odrske reprezentacije. Ta tema me ne zanima le v kontekstu uprizarjanja v živo, ampak vključuje tudi interese, ki so bolj antropozofske narave, kar v osnovi napeljuje na ukvarjanje z odrskim uprizarjanjem onstran diskurzivnih trendov v plesu in performansu.

Performativni prostor bo služil kot platforma za premislek o omenjenih temah, hkrati pa se bom tam lahko posvetila konceptoma reprezentacije in prezence.

V kakšni povezavi so strategije reprezentacije z našim emotivnim svetom? V nasprotju s konceptom avtentičnosti želim raziskati koncept artificielnosti; moj cilj namreč ni raziskava emotivnih ali mentalnih stanj, ampak njihova ilustracija. Kako torej transformirati te potencialno asociativne ideje in podobe v »resnične« situacije z močno prisotnimi emocijami ali konflikti?

Fanni Futterknecht je odrska ustvarjalka in videastka, ki trenutno živi na Dunaju.Fanni je najprej študirala vizualno umetnost na Akademiji Gerrit Rietveld v Amsterdamu in na Akademiji uporabnih umetnosti na Dunaju, študij pa je nadaljevala na podiplomskem programu na Inštitutu Piet Zwart v Rotterdamu. Svoje umetniško ustvarjanje je pričela z video instalacijami, nadaljevala pa je s performativnimi intervencijami v javni prostor ter predstavami za gledališče. Leta 2006 je sodelovala v programu Essai na Centru za sodobni ples v Angersu v Franciji, leta 2007 je bila štipendistka mednarodnega programa DanceWeb Europe na Dunaju. Leta 2008 je bila rezidenčna umetnica na programu v Rimu, kjer se je ukvarjala s koreografijo in z vizualno umetnostjo, kmalu zatem pa je sodelovala v polletnem rezidenčnem programu centra La Cite International de Arts v Parizu. S svojimi predstavami, na primer Excerpts of Confusion, Where Life Has No Value, Paradise Sometimes Has Its Price, in I Almost Love You, se je predstavila na različnih plesno-gledaliških festivalih po Evropi. V svojem delu se predvsem ukvarja z raziskavo meja med živo umetnostjo in vizualno umetnostjo.

Ljudje smo socialna bitja, potrebni druženja, tega da nas ima nekdo rad, da nas sprejmejo. Zanimajo me pogoji za vzpostavitev prostora, v katerem lahko intimno performerja nagovori intimno gledalca.

Ponuditi posamezniku subtilno izkušnjo povezanosti in se dotakniti izmuzljivosti vzajemnega prepoznavanja intimnega, pri čemer me zanima približevanje resničnemu dogodku in s tem brisanje meje med realnostjo in uprizarjanjem “realnega”.

V intimnem želim raziskati fenomene krhkosti, razdalje, perspektive, ugodja, znotraj-zunaj, meje, enakopravnosti, manipulacije, vzajemnosti…

Vlasta Veselko je plesalka in koreografinja. Študirala je slovenščino in filozofijo, plesno pa se je izobraževala v različnih programih doma in v tujini. Kot plesalka je sodelovala z Majo Delak, Georgom Hobmeierjem, Majo Milenovič Workman, Katjo Kosi, idr. V zadnjih letih se v svojem delu ukvarja s temo intimnosti (20 minutes, Poljubi, Intimni projekt). Je soustanoviteljica festivala NagiB in njegova umetniška vodja od leta 2005. Njena najnovejša strast je argentinski tango.

Narcisses-2 je tretji in zadnji korak moje raziskave na temo narcisizma. Vsak od korakov je zamišljen kot samostojna predstava, posamezne predstave pa medsebojno povezuje omenjena tema.

V družbenem kontekstu hiper individualizma in potrošništva poskuša triptih s filozofskega in psihoanalitičnega vidika reflektirati in pokazati na narcisistične izvore našega delovanja. Gre za preizpraševanje bistva človeka, ki se spoprijema s svojimi ideologijami, pri čemer je odvisen od reprezentacij, ki si jih ustvari, iščoč magične rešitve, da ne bi podlegel strahovom, zlasti strahu, da se ne bi bil zmožen soočiti z neuničljivo vezjo s časom, ki neustavljivo teče in prinaša staranje, ki privede do smrti …

Coraline Lamaison je režiserka in koreografinja. Študirala je na Akademiji dramskih umetnosti v Toulousu in se kasneje pod vodstvom Jacquesa Rosnerja izobraževala v Teatru Daniel Sorano v Toulousu. Med letoma 1996 in 2003 je nastopala v predstavah režiserja Clauda Bardouila (asistent in koreograf Kristoffa Warlikowskega), kot so Bal des Anges, Jusqu'au dernier baiser, Les Innocents, Les Vaniteux, itn.
V letih 2004 in 2005 je sodelovala z Janom Fabrom v predstavi The Crying Body v Théâtre de la Ville v Parizu in na evropski turneji in v predstavi Zgodovina solz na avignonskem festivalu leta 2005. Kot asistentka še vedno sodeluje z Method Group Jana Fabra. Poleg tega je sodelovala tudi z Guyem Cassiersom Toneelhuisom kot asistentka igralcu Dirku Roofthootu pri pripravi francoske verzije predstave Rouge Décanté na avignonskem festivalu leta 2006, ki ji je sledila evropska turneja do leta 2010.

Bilo je nekega dne v Boliviji na okoli 5000 metrih in na desno roko mi je sedel ogromen ptič. Sicer je bil priklenjen za nogo, namenjen turistom za fotografiranje. Če ga pogledate v oči, vidite ptico ujedo, če ga pogledate v noge, vidite priklenjeno žival. Sama sicer desnico uporabljam v glavnem za pisanje, za zapisovanje, za ustvarjanje s pisalom v roki. Sedim na vajah, predavanjih, ob knjigah. Pisanje je samotno opravilo, a le na ta način lahko dosežem povezavo s širšo skupnostjo, z drugimi ustvarjalci; s plesalci, koreografi, režiserji, igralci. Šolala sem se zato, da pišem, a so mi učna leta prinesla zgolj dopustnico, da to lahko počnem. Vse drugo je zraslo sproti; z opazovanjem, prebiranjem in zapisovanjem. In še vedno raste.

Delam na principu čutenja in dogajanja navznoter. Vse, kar se zgodi samo od sebe, ne kaj namenoma sprožimo v telesu. Dovoljujem, da se izrazi, tudi če se zdi nemogoče. Izhajam iz naravnih, spontanih reakcij. Moj glavni cilj bo raziskovanje estetike, tudi v povezavi s časom. Estetika izhaja iz grške besede aistetikós, kar pomeni čuten. Besedo je prvi uporabil nemški filozof in ustanovitelj študij estetike Alexander Gottlieb Baumgarten v 18. stoletju. Nanaša se na samostalnik, ki pomeni »ta, ki appelira na čute«, je vse kar poživlja ali povzdigne posameznika. Predmet estetike je lahko oblika dela in tudi vsebina. Namen ni prikazati estetskega gibanja in doživljanja, ampak poiskati, na kakšne načine nas omejuje. Družba zahteva, da smo zmeraj urejeni in izumetničeni, torej vse dalje od naravnega. Čas igra veliko vlogo. Staranje. Gube. Manjšanje. Vse to označujemo kot slabo, a je naravno. Zato se bom igrala s časom. Ne v smislu obdobij človekovega življenja, ampak v smislu tukaj in zdaj. Kaj se telesu in umu dogaja v danem trenutku. Pri telesu se osredotočam na podrobnosti. Brez umetno narejenih reakcij. Če zgleda estetsko ali ne.

Maja Lamovšek. Plešem in intenzivno ustvarjam že 14 let. Izobraževala sem se plesnih šolah, kot so Plesna izba, Galerija Plesa, Center plesa, Pingi… Redno obiskujem plesne seminarje in delavnice. Izpopolnjevala sem se v naslednjih plesnih tehnikah: Modern jazz, Show jazz, Latino jazz, Fusion, Hip hop, Sodobna plesna tehnika, Flying low, Passing through, Balet, Horton, Gaga plesna tehnika, Modern, Afriški plesi, Forsythove improvizacije… Skozi proces sem se srečevala sem se s priznanimi pedagogi in plesalci: Tina Dobaj Eder, Gregor Kamnikar, Alenka Ribič, Idan Porges, Zoran Markovič, Nastja Bremec, Michal Rynia, Fred Lassere, Nika Kljun, Jure Krajnc, Jasmina Križaj, Anja Bornšek, Tanja Skok, Kristina P. Champaigne, Rosana Horvat, Tina Valentan, Kaja Valenti, Mayaan Danoch, Jasna Knez, Goran Turšek, Marko Urbanek, Dave Schwab, Ivan Mijačevič, Snježana Premuš, Suzana Majer, Anita Čanadi, Matevž Česen, Christina Planas, Vita Osojnik, Minka Veselič Kološa, Nina Milin… V baletu sem se izpopolnjevala pri znanih poklicnih baletnikih- Helena Klasič, Daša Rashid, Ines Uroševič, Alenka Ribič. Redno sodelujem na plesnih tekmovanjih in festivalih- Festival Lent, Platforma. Leta 2006 sem za Opus ustvarila prvenec pod naslovom Pogum, 2 leti kasneje duet Dilema, leta 2011 pa še duet Ali Ali, ki je bil uvrščen na mednarodno tekmovanje. Leta 2010 sem se lotila projekta F.A.R.M.A. pod vodstvom dramaturginje Aleksandre Blagojevič in koreografinje Tine Valentan. Predstava je bila uprizorjena na večih gostovanjih. Leto kasneje sem ustvarila plesno gledališko predstavo Najdeno pod mentorstvom Nine Milin, ki bo predstavljena tudi na Platformi 2011. Gibanja ne dojemam samo kot sredstva izražanja, ampak poskušam izhajati iz življenja in raziskati vse njegove globine.